moja simfonija…

A res hodim na faks zato, da bom lahko ob nemogočih urah presnemavala razno razne kasete in jih raznašala naokrog? Kdo bi razumu… ;(

Razlaga sledi…

Fino je, ker ne vem več, kaj kdo razmišlja, kje se kdo potepa… fino je, ker se spet brigam zase. Tiste, s katerimi si želim več (predvsem pa boljših) stikov, lahko pokličem in srečam na štiri oči.

Rada sem pogledala, kaj ’se dogaja’. Rada sem igrala kvize, in kadar mi je med pisanjem česa za faks popustila koncentracija, sem z veseljem odigrala Who has the bigges brain?. Vse kvize, ki sem se jih lotila, sem igrala toliko časa, dokler nisem bila najboljša ali pa vsaj med najboljšimi med svojimi ‘prijatelji’. Kdo sploh je prijatelj? SSKJ pravi takole: prijátelj -a m (ȃ) 1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja. Koliko prijateljev torej lahko imaš? Enega, dva, tri, pet, deset? Sto dvainosemdeset? No, toliko že ne. Facebook je lahko fina stvar. Dokler ne postane nadomestek za živa srečanja in druženje. Sem se že zalotila, da vsake toliko poklikam po profilih svojih bivših sošolcev in tako na hitro prečikiram, kaj kdo počne in kako komu gre… Žalostno. In fino je, dokler se vate ne začnejo vtikati tvoji ‘prijatelji’, bolje rečeno bolj bežni znanci, in ti začnejo prati možganov. Zato sem tudi sama zbrisala svoj profil. V dobro svojega zdravja in živcev. Sem razmišljala, da bi raje blokirala dva, ki sta mi načtrno najedala pa sem si rekla, da raje ‘zbrišem’ kar sebe.

Navsezadnje se imam lahko ravno tako dobro, če utrinkov s teh trenutkov ne delim z vsemi. Res je, da sem čisto out. Ne vem več, kaj se s kom dogaja. Gremo nazaj v čas pred to modo. Gremo se raje kdaj dobit in poklepetat… adijo Facebook.

Ta teden sem se preselila…kam, še sama točno ne vem. Na drug planet uglavnem.

Ker vidim, da nič pametnega ne spravim s sebe, naj tokrat Čuki govorijo namesto mene:

Ko se zaljubiš, v glavi se ti zvrti,

ko se zaljubiš, vse lahko se ti zdi,

ko se zaljubiš, ne svet nazaj se vrti,

ne delaj si skrbi…

Pa ga mam. Desca. In to točno tega, o katerem sem govorila dva posta nazaj. Sva se zmenila čisto v stilu, enostavno, hitro, brez filozofiranja. Kot da bi šel v trgovino po kilo sira.

Zbežala z bazena nekaj minut pred ostalo klapo, šla nekaj pojest… se usedeva za mizo, pa prav, da se morva zment, kakšen je namen tega sestanka… Pravim, naj kar pove, ker je bil pobudnik. “Ja, veš, sem razmišljal… kaj pa ti mislš?” “Jah, poglabljala se nisem, ampak itak… Prodano.” In potem sva prešla na točko razno:)

Pa en sprehod in kratka razlaga ideje. “Se mi je zdel da si taka da mi ne boš težila.” Sama sem pa citirala besede, ki jih je sam izrekel pred enim tednom, ko je komentiral punco svojega brata…: “Ko se zajebeš, se zajebeš.”

Dobila in poklonila lupčka za adijo. In to je blo to. Ne morem verjet. Upam, da se mi ne bojo nikol poznale odrgnine od ketne okol vratu… Ker prvezat se na ketno – ne, to se mi pa ne da:)

Evo, kot obljubljeno, prispevek o tem kraju, nekaj ugibanj, kaj nas vleče tja. Pokvarjena igla na kompasu? Ne. Kaj točno? Ne vem.

Dejstvo je, da se tam nekje na Vršiču ali na Predelu menja klima. Resno. Zapiha čisto nov veter. Če si tečen, prideš do tja, veš, da greš u Bovec, in dan je lepši. Mogoče zato, ker ponavadi na strehi furamo kajake. Nisem profesionalec, ampak še čisti začetnik. Soča me še ni prav pogosto nosila, me pa še velikokrat bo. Mogoče je kriv ta lep šport, in ljudje, ki se ukvarjajo z njim, da je v Bovcu lepo. Pa vse skupaj ni nič od mesta. Par kafičev, par trgovin, dobrih picerij…

Ampak, imajo pa kampe, in poleti v njih polno čudakov. Čisto drugačen dopust.

Kamp se zbudi, ko Sonce že prijetno ogreje ozračje, ker ponoči je tam mraz. (Sem bila poleti presenečena, ko me je obiskal kolega, in vprašal, če kaj rabim, da mi lahko karkoli prinese. Naročila sem mu pa – najmanj dve odeji.)

Narod vstane, nekaj poje, potem pa vsak po svoje. Eni v gojzarje in v hribe, drugi na kolesa pa naokrog, veliko v neoprene, pa s čolni na vodo. In čez dan nikogar nikjer, vsak po svoje švica.

Proti večeru pa se kamp spet napolni, vsak pride s svojega konca, prijetno utrujen, poln novih vtisov. Ker ponavadi v kampe hodijo tisti, ki so vsaj malo družabni, se mimogrede naredi kakšna izmenjava dogodivščin, posvet, kam se splača it, kako je kje… Pa se zmeni za kakšno skupno (avan)turo. Zvečer eni zaspijo, drugi zakurijo kakšen ognej, malo debate… Najbolj zagnani gredo lahko v mesto, v Škripija na medvedovo kri pa malo zaplesat:) Prav dosti več izbire (govorim iz lastnih izkušenj, možno, da ima kdo drug drugačne), ni.

Tako da – še enkrat – kaj za vraga je v tem Bovcu? Mogoče nam je lepo zato, ker vemo, da gremo tja spočit svojo glavo… Pa sploh nas ni malo. Do nadaljnega…Bovec in Soča – zmagovalna kombinacija. Zamenjam za morje, in to z veseljem.

Soča malo po izviru

Ma, nekje moram jamrat. Vem, da se me nikomur ne ljubi poslušat, pa še taka zmešnjava je, da ne vem, kdo mi lahko sledi. Zato se bom razgovorila tukaj, komu, ne vem ravno dobro.

Stvar je sledeča…

Všeč mi je fant. Ampak res všeč. Ne zato, ker bi bil lepotec. Ampak zato, ker je fejst. Počne stvari, ki jih rada počnem, pravi, da je samotar in da je tih, a ko sva skupaj sedela ob čaju, nisva bila tiho. Preprost je in direkten. Čisto enostaven. Poznam ga z bazena, mah…saj ni važno, že par mesecev smo bili na živjo. Enkrat pa greva skupaj skozi vrata, pa pravi, če smo za kavo. In jaz nazaj v bazen…do svojih dveh kolegic: “En desc k ni hlod!!! Na kofe nas je povabu.” Gremo na tisto “kavo”. Zakaj pravimo, da gremo na kavo, če je pa sploh nihče od nas ne pije? No, pijača se je kar zavlekla, debata je bila pestra. Obdelali smo vse, od politike, punc, fantov, homoseksualnosti, sebe, svojih hobijev, mislim – od a do ž. Se mi je zdel čisto simpatičen. In to je bilo to. Aja.

In zvečer ga dodam za kolega na Facebooku. In se spominjam, tisti večer me je spet odneslo… Kako, da na celem planetu ni fanta zame, zakaj sem sama, zakaj… me pokliče stric, pa mu povem, da sem slabe volje… Pravi, da če sem taka, naj se grem pa kar v kot jokat. Jah…ni bilo treba dvakrat reči, so se solze kar same ulile. Brez posebnega razloga, kar tako, zaradi vsega skupaj. Napišem tja na svoj profil na Facebooku poleg svojega imena, da v kotu jokam. Naslednji dan dobim mail, kaj je narobe, da ne more mimo, če vidi, da mi je hudo… Se začne debata, vsak dan prileti kakšen mail…

Še parkrat se vidimo na bazenu, kjer zganjamo svoj hobi… Enkrat pridem na bazen, pogledat klapo, kaj se pač dogaja, sem pričakovala, da je tam še kdo… pa vidim, da je sam. Debata gor in dol, in grem. Grem pa naprej, pogledat na eno tekmo še enega drugega, ki je bil prejšnji (ali pa dva nazaj) teden vzrok, da je blo luštno…

Maili so bili zgovorni, tematike pa spet od a do ž.

V soboto bi se s tistim drugim morali iti sankat. Ves dan ne bev ne mev, se mi je zdelo neumno.

In to isto soboto dobim mail, v katerem se ta prvi jezi čez svojo službo, šefa, mi na kratko obnovi svoj sestanek z njim, in pove, da se je odločil, da bo dal odpoved. In da ga dve družbi vabita na žur, pa ena kolegica na kavo, ampak da bo doma, ker ni za nikamor. Jaz ne bodi lena, napišem, da sicer ne vem, če mu to kaj pomeni, ampak da se je včasih lažje ’skašljati’ bolj bežnemu znancu, kot komu drugemu, pripišem cifro, in pravim, naj zavrti, če bo pri volji. Okrog 10. zvečer zvoni telefon, če sem še za to, da kam greva. Itak da sem, vnaprej se opravičim za svojo gnilo frizuro, pravi, da mu je čisto vseeno, in grem. Se dobiva, greva na čaj. Tam debata o vsem. In kompliment, da “s tabo se usaj da pogovarjat”. Ne maram kafičev, on tudi ne. Pravim, če bova še kaj spila, ali če greva. Greva. Na sprehod za uro in pol. Se zmeniva, da se greva naslednji dan sankat. (Tisti drugi je v mojih mislih odpadel… ja hudo. Prav grdo. V trenutku.) Pride naslednji dan, greva na izlet, na sprehod, domov, potem se sankat. Vzel me je s sabo in s svojo družbo, me lepo predstavil in capljal tam za njimi z mano…

Za včeraj sva bila zmenjena, da greva na en hrib. Ja, oba bi nekam lezla, nek se s čolni vozila, on bi sicer tudi tekel, jaz samo kolo gonila… me kliče, da je pozabil, da je že s sosedom zmenjen, da gresta teči na smučeh, da pa naj grem z njima… res se mi ni dalo zmrzovat, nihče ne bi šel z mano… itak sva bila pa zmenjena še za sankanje zvečer. In evo, zapade sneg, odpoveva sankanje, ker razmere so bile res že kar izredne, predlaga, da greva na čaj. Iskreno povem, da bi z veseljem šla, da ga vidim… pravi, da pride in me doma pobere. Pa pokliče čez 10 minut, da je po cesti tako sranje, da ne more nikamor. Da bova šla drugič. Pa pade vse v vodo.

Že ves dan mi gre po glavi. Ves dan. Pa sem prpa. Čeprav sem rekla, da nikoli več ne bom taka, ne upam, nočem zatežit. Ne upam poklicat, čeprav vem, da ne bi rekel ne. Čakam, da ga jutri zagledam na bazenu. In potem ga rezerviram za nadaljne dni.

mr. Fejst

Pa kaj naj si misli človek, če se pogovarjava o tem, če zna kdo kej skuhat, o tem, kdaj pa kako skoz življenje, o familijah, o tem da ne mara župe za jest, kok ma kdo posluha in pogruntava da oba rada pojeva v avtu, sam da zarad druzga tist trenutk noben noče, ker mu je nerodn…mah… kar o vsem po vrsti. Joj, ne morem povedat vsega, kar mi gre skozi glavo. Vem samo, da tip je BRUTAL.

Ja…brutal ja. V najboljšem pomenu te besede.

Evo, nedelja je, še pet minut in jo bo konec. Verjetno bo tale post objavljen že v novem tednu, pa vseeno…

Nedelje zvečer so tradicionalno čas, ko s kolegicami obdelamo vikend. Tam okrog osmih začnejo pregorevati telefoni, in ponavadi zmerjamo, jamramo, se pritožujemo, rešujemo svet. Danes je bilo drugače. Ne vem, zakaj. Ampak sklep je bil tak; končno gremo enkrat mirne duše in z mirom v srcu spat. Vse.

Ena je šla na dolgo želeno pijačo, dve sta srečni, ker ju misel na nekoga (pa ta nekdo je pri obeh dveh različen, da se razume) prijetno pogreje, ena je samo zadovoljna z minulim koncem tedna. To se redko zgodi, zato je pa za zapisat.

In da citiram vsako po eno poved:

“Jest sm tko srečna” – tista s pijače

“Men je blo prov zabavn” – tista ki je zadovoljna s koncem tedna

“Kok me je lepo pogrel pa kok je blo luštn” – ena z mislijo na nekoga

“Js si ga tko želim, od tamalga prsta na nog pa do tazadnga kravžlna las”

- še ena z mislijo na nekoga

Fantje, kok je lahko lepo, kadar najdemo jezik, ki je vsem razumljiv:)

Mineva že več kot eno leto, odkar sem spet solo. To pomeni samska. Od takrat naprej se mi je malo sfuzlalo. Pa sploh ne na slabše. Novi hobiji, nova družba, eno novo življenje. Ampak, nisem človek, ki bi bil narejen za solo. Ne gre mi. Že drugo leto zapored so tisti, ki me najbolje poznajo, za rojstni dan zaželeli to, kar si najbolj želim; »enga ornk desca«. Pa fantje, to ni slabšalno, to je mišljeno v najboljšem pomenu te besede. »Desc« pomeni, da je fant tak kot je treba, da ni več mamina maza, ampak samostojen, pameten človek. In da je moški, ne pa nek metroseksualec.

Tako kot že skoraj čez ves uvod zahajam s teme, pa naj bo to še dodaten skok vstran. Ampak spomini so živi, in vsebina paše tu zraven – temu bi se lahko reklo priloga, slikovno gradivo

Poleti sva bili s kolegico na počitnicah v Bovcu. Več o tem, kaj nam ta kraj pomeni, v kakem drugem prispevku. V glavnem, v kajakaškem kampu postaviva šotor, stvar stoji, se ponosno posedeva ven pred svojo ‘hišo’ in se hočeva spočit. In glej, glej, od nekod se prikradeta soseda. Dva potetovirana nabildančka. Ja, oči so se v hipu spočile… Eden od njiju me pogleda, pa pravim: »Živjo!«. Pa nekej odgodrnja nazaj, skapiram, da je tujec, in mu še enkrat rečem živjo. Se je kar hitro naučilJ. Postavna Švicarja, no – s tem pozdravom se je začela naša nadaljna komunikacija (saj bi še o tem ker spomini so še vedno živi, pa bom, če bo to sploh kdo bral – v en drug prispevek spisala). No, ona dva sta primerek »desca«. Ki naseka drva, zakuri ogenj, se ponudi da ti poskusi popravit bicikel, in te povabi na večerni klepet.

No, nazaj na temo – pred nekaj leti smo bili vsi poparčkani. No, ne čisto vsi, ampak večina. Zdaj pa pogledam svojo družbo – ja, vsi smo na trgu. Sama hodim po svetu z odprtimi očmi, in medtem ko se razgledujem se občasno tudi spogledujem… Kolegico je po devetih letih pustil fant, počasi končno pojenjuje njena želja po njem, tako da se petlja naokrog kot mačka okoli vrele kaše na par frontah… Kadar je vzdušje na višku morbidnosti, prideva do zaključka, da so tipi hlodi. Zakaj se fant, s katerim se nekaj petlaš, včasih ne usede v avto pa te preseneti z obiskom? Zakaj ne razume česa, kar mu hočeš povedat okrog ovinka?

In zadnjič dobim njen SMS, ga bom pretipkala, ker … jah, poimenovala sem ga v SMS leta. Gre pa takole:

»Ej mislm fak tipu napišeš dovgčas mi je ne morm spat an pa namest da bi te hlod poklicu ti napiše da je on tud u ležečki pa muzko poskuša. Ja fak a s tipi morš po jamsk govort če hoč da te dojamejo umba umba ti umba cin cin umba umba mene umba zdej!?! Mislm drvarnca je pouna za par let že unaprej.«

Fantje in moški – ne mi te objave zamerit. Znate bit čist fejst. Sploh ne mislim žaljivo, ampak včasih se res ne razumemo. Ali pa samo ne znamo razbirati pričakovanj eni od drugih.

Tako da prosim kogarkoli, ki obvlada oba jezika, da se mi oglasi pa da ga kdaj lahko prosim za kakšen prevod. …ker umba cin cin huba aba lunga cibuhaga…ja hudiča, če se še bolj potrudim – oprostite, včasih vas res ne razumem.

Sploh ne vem, od kod najprej moj glasbeno navdahnjeni naslov bloga, in naprej tudi sledeči prispevek.

V sredah imamo na faksu od 16-ih do 17.30 vaje. Da ne govorim, da že od poldevete zjutraj visim tam. Včasih se počutim, kot da postajam del tamkajšnjega inventarja.

Pri meni gre tako, ko je mera polna, v glavo ne gre nič več. Tako kot v poln kozarec ne moreš vliti niti kapljice vode več, čeprav bi rad. Tako, kot je kozarec lahko zvrhano poln (površinska napetost)… pač zdrži nekaj malega več… tako je v moji glavi. Mera je polna ob dveh, napetost vse skupaj s težavo nekako zadrži do četrte popoldne, kar je več, je kaplja čez rob. Para… Ču – ču. Kot v risanki Buš Buš, ki je bila aktualna še v časih, ko sem po risanki hodila spat. Zakaj sploh sem tam? Ker so te vaje obvezne.

No, v sredo se odpre predavalnica, in s še dvema sošolkama se namenimo proti zadnjim vrstam. Se posedemo, in že vnaprej ju opozorim, da čutim, da bom spet glasno komentirala. Ko mi je namreč dovolj, ampak zares dovolj, se vedno začnem glasno pritoževat. Nekaj kot: “pa men je tega dost” ali “prosm če lahko za dons zaklučmo pa gremo”. No, in se posedemo, tako po ‘kampih’. Malo tu, malo tam.

Profesorica se postavi pred tablo, in meni naredi klik v glavi. Narisala se mi je slika orkestra… Ona tam sama na tisti strani, z listi papirja v rokah, in mi, cela skupina, pa vendar razdeljeni na podskupine, na drugi, vsak s svojimi listi. Ona, ki ‘obvlada’ in mi, ki še fušamo, ampak smo na dobri poti, da bomo vsaj za en ‘nastop’ znali ‘odigrati’ tako, kot je treba.

In kateri inštrument sem igrala? Jah…me tri smo bila godala. Zakaj? Zato ker godala vendar godejo. Ampak že sama naša postavitev je bila napačna – godala so spredaj takoj pred dirigentom… jebeš, to vajo smo bile samo trio SabKarTinke (saj ne da ste se spomnili na Rožmarinke), znotraj orkestra. In igrale smo svojo glasbo. Ja, priznam, na teh vajah smo, gledano skozi perspektivo celega orkestra, res zafušale, ampak našemu triu je pa dobro šlo. V svojem godenju in godrnjanju smo bile namreč odlično usklajene.

Naslednja vaja – če ne prej naslednji teden ob istem času na istem kraju. Novi člani vljudno vabljeni, trio se da nadgraditi tudi v kvartet. Če bo zanimanje zares veliko, lahko ustanovimo tudi godalni orkester.

Evo, danes se mi je zgodila ena… hja, v teh časih presenetljiva reč.

Prejšnji teden v petek sem v Ljubljani izgubila svojo karto za trolo. Ok, bilo je konec meseca – tako ali tako bo treba kupiti novo nalepko; se pač zgodi, bom šla po novo… Sem si splanirala in v sicer z urnikom nabit torek vgradila še dve uri časa, ko se bom oglasila na LPP-ju in dala delat novo.

V ponedeljkih nimam predavanj, sem ostala doma, skuhala eno odlično kosilo… Ko je prišel domov, mi je oče dal kuverto. Pisava, s katero je bilo napisano moje ime in naslov, je bila otroška. Odprla sem kuverto in iz nje je padla – ja, moja izgubljena mesečna karta. Priloženo je bilo tudi prijazno sporočilce, ki gre takole: “Draga Tina! Ne poznaš nas ti, in mi tebe ne. Na poti v službo smo našli tvojo mesečno vozovnico. Ker vemo koliko poti bi naredila, da bi dobila novo (slike, potrdila… ) ti jo pošiljamo kar po pošti. Želimo ti veliko zabave, veselje in stvari, ki jih rada počneš. LEPE PRAZNIKE IN VELIKO ZDRAVJA ti želimo BOLNIŠNIČNI VZGOJITELJI.”

Sem si rekla… pa so še prijazni ljudje na tem planetu… Je treba prov razglasit naokol, da jih pohvalim in se jim zahvalim.

Ker pa se mi po glavi mota mnogo reči, bo to verjetno tudi prostor za moje prebliske, melahnolične in vesele trenutke.

Vsem, ki boste to prebirali, najprej en lep pozdrav, kaj več pa v prihodnjih dneh;)